Pojdi na vsebino

Aleš Strojnik

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Aleš Strojnik
Rojstvo21. maj 1921({{padleft:1921|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:21|2|0}})
Ljubljana
Smrt6. november 1995({{padleft:1995|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:6|2|0}})[1] (74 let)
Tempe[d][2]
Državljanstvo Slovenija
Alma materFakulteta za elektrotehniko v Ljubljani
Poklicletalski inženir, fizik, elektrotehnik
OtrociMarija Strojnik Scholl

Aleš Strojnik (angleško Alex Strojnik), slovensko-ameriški elektroinženir in letalski inženir ter izumitelj, * 21. maj 1921, Ljubljana, † 20. november 1995, Tempe, Arizona, Združene države Amerike.[3]

Kot mojstrski elektrotehnik je zaslovel v povojni Jugoslaviji s konstrukcijo prvega domačega elektronskega mikroskopa. Kasneje je postal profesor na Državni univerzi Arizone in emigriral v Združene države Amerike, kjer je ostal do konca življenja.[3]

Življenje in delo

[uredi | uredi kodo]

Rodil se je v družini strojnega inženirja Romea Strojnika in njegove žene, pisateljice Štefe (roj. Bunc). Po končani klasični gimnaziji je vpisal študij na Tehniški visoki šoli v Ljubljani, sprva na oddelku za strojno tehniko, leta 1941 pa se je prepisal na elektrotehniko. Študij je leta 1942 prekinila italijanska internacija, tako da je diplomiral šele leta 1944. Odločil se je za akademsko kariero, tako je po vojni delal kot asistent na Fizikalnem inštitutu Medicinske fakultete v Ljubljani, nato pa v letih 1950–1955 kot višji asistent na Fakulteti za elektrotehniko.[4] Že v dijaških letih se je navdušil nad letalstvom in se je med študijem posvetil konstruiranju letal pod mentorstvom Antona Kuhlja. S pomočjo pokroviteljstva Petra Hribarja je izdelal jadralno letalo po lastni zasnovi letečega krila, a preskus ni bil uspešen. Izkušnje je popisal v disertaciji Dinamična smerna stabilnost brezrepca v ravnem letu, ki jo je obranil leta 1953 in pridobil naziv doktorja znanosti na Fakulteti za elektrotehniko.[5]

Po doktoratu se je preusmeril v elektrotehniko. Kot štipendist British Councila se je leta 1952 izpopolnjeval na Univerzi v Cambridgeu, kjer se je navdušil nad elektronsko mikroskopijo in v letih 1953–1956 zgradil prvi jugoslovanski elektronski mikroskop.[4] Zaradi nekaterih inovativnih rešitev, kot je bil magnetni astigmator, je z napravo pritegnil pozornost na mednarodni ravni.[6][7] Na Fakulteti za elektrotehniko je bil leta 1955 izvoljen za docenta, leta 1960 je postal izredni in leta 1968 redni profesor.[4] Kot profesor je izstopal po usmerjenosti v raziskave in objavljanje ter aktivnemu iskanju stikov z raziskovalno skupnostjo na zahodu.[3] Leta 1967 je v reviji Naši razgledi izšel njegov članek »Kdo je znanstvenik«, v katerem je predstavil svoje poglede na vrednotenje znanstvenoraziskovalnega dela. Z njim se je huje zameril vplivnim kolegom in dobil je namig, da je njegova akademska kariera v domovini ogrožena.[8]

Zato je iskal možnosti v tujini. Dobil je položaj gostujočega raziskovalca na Univerzi Cornell v Združenih državah Amerike, od tam pa je leta 1970 odšel na Državno univerzo Arizone v kraju Tempe, kjer je postal redni profesor.[3][8] Povabili so ga namreč, da prevzame razvoj visokonapetostnega rastrskega elektronskega mikroskopa. Z inovativnimi rešitvami je zaobšel več omejitev klasičnih elektronskih mikroskopov in omogočil delovanje pri razmeroma nizkih pospeševalnih napetostih, kar je odprlo tudi možnosti rabe za preučevanje bioloških vzorcev.[6]

Po emigraciji se je znova posvetil tudi svojemu prvotnemu zanimanju. V zgodnjih 1980. letih je na osnovi njegovih raziskav laminarne aerodinamike nastalo motorno jadralno letalo S-2, ki so ga prodajali v več državah.[9][10] Njegova izboljšana različica S-4 »Laminar Magic« je leta 1987 postavila državni hitrostni rekord v kategoriji mikrolahkih letal.[11]

Zasebno življenje

[uredi | uredi kodo]

Imel je štiri sinove in hčer. Sin Primož (*1948) je prav tako postal elektrotehnik, specializiral se je za električno stimulacijo v medicinske namene in deluje v Združenih državah Amerike.[3] Njegova hči Marija se je v mladosti po očetovem zgledu navdušila nad optiko in astrofiziko, sledila očetu na Državno univerzo Arizone, kjer je doštudirala fiziko, ter postala ena najprepoznavnejših znanstvenic na tem področju.[12]

V prostem času se je aktivno ukvarjal tudi z igranjem namiznega tenisa.[3]

Priznanja

[uredi | uredi kodo]

Za konstrukcijo elektronskega mikroskopa je leta 1955 prejel Prešernovo nagrado. Za svoje inovacije je prejel tudi več državnih nagrad, med njimi nagrado Sklada Borisa Kidriča (1963) in red dela z zlatim vencem (1965).[4]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Normativna kontrola Kongresne knjižnice — Library of Congress.
  2. ↑ Record #1147005982 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  3. 1 2 3 4 5 6 Strojnik, Primož (2021). Aleš Strojnik : znanstvenik, inženir, graditelj. Ljubljana: Slovenska matica. COBISS 87302403. ISBN 978-961-213-368-9. Dokument v dLib.
  4. 1 2 3 4 Leskovšek, Drago. »Strojnik, Aleš«. Slovenski biografski leksikon. Ljubljana: ZRC SAZU, 2013 – prek Slovenska biografija.
  5. ↑ Malec, Marko (5. julij 2018). »Aleš Strojnik in letalo S-1«. Sierra5. Pridobljeno 31. oktobra 2026.
  6. 1 2 Strojnik, Marija; Pribošič (20. maj 2021). »Pionir elektronske mikroskopije in letalstva«. Delo. Pridobljeno 31. oktobra 2026.
  7. ↑ »Na današnji dan«. 21. maj 2018. RTV Slovenija. Radio Prvi. Pridobljeno 31. oktobra 2026. {{navedi epizodo}}: Manjkajoč ali prazen |series= (pomoč)
  8. 1 2 Bevc, Ladislav (2007). Liberal Forces in Twentieth Century Yugoslavia: Memoirs of Ladislav Bevc. New York, NY: Peter Lang Publishing Inc. str. 276. ISBN 978-1-4331-0008-6.
  9. ↑ Ivanič, Martin, ur. (2011). »Verd«. Slovenika. Vol. P–Ž. Ljubljana: Mladinska knjiga. str. 1459. COBISS 257461504.
  10. ↑ Said, Bob (november 1983). »1983 Sailplane Directory«. Soaring Magazine. str. 133.
  11. ↑ »Sport Aviation«. Št. November 1989. Experimental Aircraft Association. 10. november 1989.
  12. ↑ Bandur, Simona (23. maj 2018). »Znanstvenica, ki sledi svoji otroški želji po odkrivanju prostora«. Delo. Pridobljeno 31. oktobra 2026.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]