Paul Parin

Paul Parin
Rojstvo	20. september 1916({{padleft:1916|4|0}}-{{padleft:9|2|0}}-{{padleft:20|2|0}})[…] Občina Polzela
Smrt	18. maj 2009({{padleft:2009|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:18|2|0}})[…] (92 let) Zürich
Državljanstvo	Švica
Poklic	antropolog, medicinski pisec, psihoanalitik, pisatelj, etnolog

Paul Parin, švicarski psihoanalitik, zdravnik, publicist, pisatelj in etnolog. * 20. september 1916, Založe, † 18. maj 2009, Zürich, Švica.

Pomembno je prispeval k razvoju etnopsihoanalize. To pa je raziskovalni pristop, ki povezuje psihoanalizo z etnologijo in proučevanjem vplivov družbenega ter kulturnega okolja na posameznikovo duševno življenje.

Življenje

Družina in otroštvo

Paul Parin se je rodil na Polzeli. Njegov oče, Otto Pollack (kasneje Parin), je bil iz bogate judovske družine, veleposestnik in švicarski državljan. Njegova mati pa je bila Renée Jacqueline Parin, rojena Baumgarten. Družina je pripadala premožnemu, versko asimiliranemu judovskemu okolju.

Čeprav je večji del poklicnega življenja preživel v Švici, je bil Parin tesno povezan s slovenskim prostorom. Družina je kupila graščino Novi Klošter, ki jo je Otto leta 1904 prejel v dar. Pollack je iz dominikanskega samostana izoblikoval kmetijsko gospodarstvo in se začel ukvarjati z govedorejo in pridelavo hmelja. Paul je tukaj odraščal in preživel večino svoje mladosti, na kar se opira v mnogih njegovih avtobiografskih pripovedih. Piše namreč o družinskih članih, o ljudeh, zaposlenih na posestvu, o prebivalcih okoliških krajev in obiskovalcih družine.

Njegova družina je na posestvu Novi Klošter vodila knjigo gostov (1904–1941), ki predstavlja edinstven vir za vpogled v družinsko okolje. Okolje je bilo medkulturno, imeli so mednarodna sorodstva ter gospodarske in družabne povezave. Posest je predstavljala družbeno središče v regiji – gre za stičišče pomembnih središč: Dunaja, Gradca, Ljubljane, Zagreba in Trsta. V knjigi gostov zasledimo nekatera prepoznavna imena tistega časa – podpisali so se: arhitekt Adolf Loos, alpinist Julius Kugy, entomolog Hans Krekich-Strassoldo von Treuland, izumitelj Pfranjo Hamann, oftalmolog Alfred Bielschowsky, pisateljica Alma Karlin in drugi. Vpisovali so se ljudje, ki so prišli na lov, teniške turnirje in plesne zabave. Nekateri so ob podpisu pustili tudi zapise, krajša besedila, pesmi in risbe.

Šolanje

Paul Parin ni hodil v osnovno šolo, ampak je imel zasebne učitelje. Vse do sedemnajstega leta starosti mu je ta način šolanja omogočal individualno izobraževanje in stik z družinskim okoljem. Gimnazijo je leta 1934 končal v Gradcu, kasneje pa se je vpisal na študij medicine. Leta 1937 je študij nadaljeval v Zagrebu. Zaradi političnih razmer in naraščajočega vpliva nacionalizma je novembra 1938 odšel v Švico, kjer se je vpisal na Univerzo v Zürichu in nadaljeval medicinsko izobrazbo. Leta 1943 je v Zürichu doktoriral iz medicine. Njegova doktorska disertacija z naslovom Abdominaltuberkulose im Kindesalter je obravnavala trebušno tuberkulozo pri otrocih. Raziskovalno delo je temeljilo na primerih otroške klinike v Zürichu iz obdobja med letoma 1911 in 1941. Po zaključku študija je začel delati kot zdravnik. V letih 1943 in 1944 je bil zaposlen kot asistent na kirurškem oddelku bolnišnice Ospedale Civico v Luganu. V tem obdobju je pridobival praktične kirurške izkušnje, ki jih je kmalu uporabil pri zdravstveni pomoči jugoslovanskemu odporniškemu gibanju.

Delovanje med drugo svetovno vojno

Med drugo svetovno vojno se je Parin vključil v protifašistično delovanje. Leta 1944 se je pridružil prvi kirurški misiji švicarske zdravstvene organizacije Centrale Sanitaire Suisse, ki je zagotavljala medicinsko pomoč pripadnikom jugoslovanske narodnoosvobodilne vojske. V misiji je sodeloval s svojo življenjsko sopotnico Elisabeth Charlotte Matthèy, imenovano Goldy, in drugimi švicarskimi zdravniki. Člani misije so jeseni 1944 odpotovali v Jugoslavijo, kjer so delovali v zahtevnih vojnih razmerah. Zdravstveno pomoč so zagotavljali ranjenim in bolnim pripadnikom partizanskih enot ter drugim pacientom. Delovali so v improviziranih zdravstvenih ustanovah in vojaških bolnišnicah, pri čemer so se morali prilagajati omenjenim materialnim in organizacijskim možnostim. Švicarska zdravstvena skupina je sodelovala z enotami jugoslovanske osvobodilne vojske na območju Črne gore in drugih delov Jugoslavije. V nadaljevanju vojne je delovala tudi na območjih, ki so jih osvobajale partizanske enote. Njena dejavnost se je nadaljevala še po koncu vojne, ko so zdravstveni delavci pomagali pri zdravljenju bolnikov in obvladovanju posledic vojnih razmer.

Parin je izkušnje iz Jugoslavije pozneje večkrat obravnaval v strokovnih in literarnih besedilih. Leta 1948 je objavil razpravo Die Kriegsneurose der Jugoslawen, v kateri je obravnaval vojno nevrozo pri Jugoslovanih. To delo spada med njegove zgodnejše prispevke, ki povezuje medicinsko in psihoanalitično obravnavo s posledicami zgodovinskih dogodkov.

Vojno obdobje je opisal tudi v knjigi Es ist Krieg und wir gehen hin. Bei den jugoslawischen Partisanen, ki je izšla leta 1991. V njej se je vrnil k izkušnjam švicarske zdravstvene skupine in odnosom med njenimi člani ter jugoslovanskimi partizani. Knjiga poleg prikaza vojnih dogodkov obravnava tudi politična pričakovanja, solidarnost in poznejši odnos avtorja do družbenega razvoja v Jugoslaviji. Leta 2020 je izšla razširjena in komentirana izdaja v okviru njegovih zbranih del.

Psihoanalitično izobraževanje

Po koncu druge svetovne vojne se je Parin vrnil v Švico in nadaljeval strokovno izobraževanje. Med letoma 1946 in 1952 se je v Zürichu izpopolnjeval iz nevrologije in psihoanalize. Pri psihoanalitičnem izobraževanju je sodeloval z nevrologom in psihoanalitikom Rudolfom Brunom. V tem obdobju se je njegovo poklicno zanimanje postopoma usmerjalo od klinične medicine k psihoanalitični teoriji in praksi.

Leta 1952 je začel delovati kot psihoanalitik v zasebni praksi v Zürichu. Pri strokovnem delu je sodeloval z Goldy Matthèy in Fritzem Morgenthalerjem. Njihovo skupno delo je zajemalo tako psihoanalitično zdravljenje kot raziskovalno publicistično dejavnost. Parin se je s psihoanalitično prakso ukvarjal več desetletij, v poznejšem življenju pa se je vse bolj posvečal pisanju.

Leta 1955 se je poročil z Goldy Matthèy, ki je bila prav tako aktivna na področju psihoanalize. Njuno osebno in strokovno sodelovanje je trajalo več desetletij. Ukvarjala sta se z raziskovanjem vpliva kulturnih in družbenih okoliščin na posameznikovo duševno življenje ter sodelovala na raziskovalnih potovanjih v zahodno Afriko.

Parin je sodeloval tudi pri razvoju psihoanalitičnih ustanov in strokovnih razprav v Švici. Med letoma 1967 in 1970 je bil predsednik Švicarskega psihoanalitičnega združenja. V svojih člankih in predavanjih je zagovarjal povezovanje psihoanalitičnega raziskovanja z družbenimi vedami ter proučevanje družbenih razmerij in njihovih vplivov na posameznika.

Raziskovalno potovanje v Afriko

Pomembno obdobje Parinovega raziskovalnega dela predstavljajo potovanja v zahodno Afriko, ki jih je opravil skupaj z Goldy Parin-Matthèy, Fritzem Morgenthalerjem in Ruth Morgenthaler-Mathis. Sodelovali so na šestih raziskovalnih potovanjih, usmerjenih v proučevanje povezav med kulturnim okoljem in duševnim življenjem posameznikov. Pozneje so potovali tudi v druge afriške kraje.

Pri raziskovanju so uporabljali psihoanalitično usmerjene pogovore in metode, ki so jih prilagajali raziskovalnemu okolju. Njihovo delo je temeljilo na vprašanju, kako družinska organizacija, družbena pravila, verske predstave, gospodarski odnosi in druge kulturne okoliščine vplivajo na oblikovanje osebnosti. Pri tem so se oddaljili od obravnavanja posameznika kot izoliranega psihološkega subjekta in več pozornosti namenili njegovi vpetosti v družbo.(Parin, Morgenthaler, Parin-Matthèy: 1963 in 1971).

Raziskovali so zlasti pri Dogonih na območju današnjega Malija in pri Agnijih na območju današnje Slonokoščene obale. Na podlagi raziskav sta nastali knjigi Die Weissen denken zuviel (1963) in Fürchte deinen Nächsten wie dich selbst (1971).

Raziskovalna potovanja so vplivala tudi na Parinovo literarno ustvarjanje. V pripovedih je uporabil izkušnje srečevanja z različnimi ljudmi, načini življenja in družbenimi ureditvami, Afriko je obravnaval kot prostor osebnih srečanj, raziskovanja in premišljevanja o posledicah kolonializma ter družbenih sprememb.

Poznejše življenje

Od leta 1980 se je Parin vse bolj posvečal literarnemu pisanju. Njegova pripovedna dela so pogosto izhajala iz osebnih spominov, potovanj, vojnih izkušenj in srečanj z različnimi ljudmi. Poleg literature je še vedno objavljal tudi strokovne in publicistične prispevke, zlasti o psihoanalizi, politiki, družbenih konfliktih in sodobnih pojavnih oblikah nestrpnosti.

Pomembno je tudi njegovo sodelovanje v javnih razpravah. Ukvarjal se je z vprašanji fašizma, nasilja, antisemitizma in družbenih neenakosti. V strokovnih besedilih je poudarjal, da je pri proučevanju človeškega vedenja treba upoštevati družbene razmere in zgodovinske okoliščine, ne zgolj individualnih psiholoških procesov.

Leta 1997, ko je umrla njegova žena, so njegova besedila vsebovala tudi spominske elemente - izkušnje skupnega življenja, skupno raziskovalno delo idr. Paul Parin je umrl 18. maja 2009 v Zürichu, star 92 let. Njegova znanstvena, literarna in osebna zapuščina je pozneje postala predmet arhivskega urejanja, raziskovanja in ponovnega izdajanje njegovih del.

Znanstveno in raziskovalno delo

Etnopsihoanaliza

Paul Parin je bil eden izmed pomembnih predstavnikov etnopsihoanalize v nemško govorečem prostoru. Gre za raziskovalno področje, ki povezuje psihoanalitično razumevanje posameznika z etnološkim proučevanjem družbenih in kulturnih okoliščin. Parin, Goldy Parin-Matthèy in Fritz Morgenthaler so pri svojem raziskovanju izhajali iz predpostavke, da je duševno življenje posameznika tesno povezano z družbenimi odnosi, v katerih živi.

Njegov raziskovalni pristop je poudarjal pomen družine, vzgoje, verskih predstav, družbene hierarhije in gospodarskih razmerij za oblikovanje osebnosti. Psihoanalitične metode, ki so bile prvotno razvite v evropskem kulturnem okolju, so poskušali uporabljati tudi v drugačnih družbah. Pri tem so se morali soočiti z vprašanji kulturnih razlik in omejitev, ki jih ima prenašanje evropskih psiholoških pojmov v drugačna družbena okolja. (Parin, Morgenthalter in Parin-Matthèy, 1963; 1971).

Parinovo raziskovalno delo je bilo povezano tudi s kritičnim odnosom do družbe. Zanimalo ga je, kako posameznik doživlja družbene zahteve in kako se prilagaja pravilom, pričakovanjem ter odnosom moči. Proučeval je možnosti povezovanja psihoanalitičnega razumevanja notranjih konfliktov z raziskovanjem širših družbenih razmer. Etnopsihoanaliza v njegovem delu zato ni bila omejena le na raziskovanje neevropskih družb. Njene ugotovitve in raziskovalna vprašanja je uporabljal tudi pri razmišljanju o sodobnih evropskih družbah, zlasti o avtoriteti, političnem delovanju, družbenem prilagajanju in predsodkih.

Raziskovanje Dogonov

Leta 1963 je skupaj s Fritzem Morgenthalterjem in Goldy Parin-Matthèy objavil knjigo Die Weissen denken zuviel. Psychoanalythische Untersuchungen bei den Dogon in Westafrika. Delo temelji na psihoanalitično usmerjenih raziskavah pri Dogonih v zahodni Afriki in je predstavljala pomemben prispevek k razvoju etnopsihoanalitične metode. (Parin, Morgenthaler in Parin-Matthèy, 1963)

Avtorji so na podlagi pogovorov s posamezniki raziskovali povezave med osebnimi izkušnjami, družinskimi odnosi, družbenimi pravili in nezavednimi psihološkimi procesi. V knjigi so predstavljeni posamezni primeri, opisi raziskovalnega okolja ter razprave o metodoloških vprašanjih uporabe psihoanalize zunaj evropskega kulturnega prostora. Raziskava je posebno pozornost namenila vprašanju vpliva družbe na posameznikove psihološke obrambne mehanizme in načine oblikovanja odnosov. Raziskovalci so poskušali ugotoviti, kako se psihološki procesi, ki jih opisuje psihoanaliza, kažejo v družbi z drugačnimi pravili, vrednotami in družinsko organizacijo od tedanje zahodnoevropske. (Parin, Morgenthaler in Parin-Matthèy, 1963)

Knjiga je bila pozneje večkrat ponovno izdana in vključena v zbirko Parinovih zbranih del. Ob ponovnih izdajah so bile dodane tudi spremne študije, ki delo obravnavajo v zgodovini etnopsihoanalize. Raziskava je danes pomembna predvsem kot zgodovinski dokument razvoja tega pristopa; njene interpretacije je treba razumeti v kontekstu časa in metod, v katerih je nastala.

Raziskovanje Agnijev

Drugo pomembno etnopsihoanalitično delo je knjiga Fürchte deinen Nächsten wie dich selbst. Psychoanalyse und Gesellschaft am Modell der Agni in Westafrika, ki je izšla leta 1971. Tudi to ljudstvo so raziskovali v že ustaljeni skupini raziskovalcev. Raziskovali so povezave med duševnim življenjem posameznikov in družbeno ureditvijo Agnijev. Obravnavali so družinsko organizacijo, sorodstvene odnose, otroštvo, vzgojo, ekonomske dejavnosti, verske predstave in različne življenjske prehode. Posebno pozornost so namenili vplivom družbenih pravil na oblikovanje odnosov in psiholoških pričakovanj. Delo vsebuje tudi opise posameznih življenjskih zgodb in psihoanalitično usmerjenih pogovorov. Povezujejo obravnavo osebnih doživetij s širšim opisom družbe ter pokazati, da posameznikovih psiholoških konfliktov ni mogoče povsem ločiti od kulturnih in zgodovinskih razmer. (Parin, Morgenthaler in Parin-Matthèy, 1971)

Knjiga je bila prevedena v angleščino in italijanščino ter pozneje večkrat ponovno izdana. Skupaj z raziskavo Dogonov predstavlja eno osrednjih del Parinovega etnopsihoanalitičnega obdobja.

Psihoanaliza in družbena kritika

Parin se je ukvarjal tudi s klinično uporabo psihoanalize in njenim odnosom do družbe. V številnih strokovnih razpravah je poudarjal, da duševnega življenja ni mogoče razumeti brez upoštevanja družbene organizacije, kulturnega okolja in zgodovinskih okoliščin. Kritično je obravnaval psihoanalitične pristope, ki so po njegovem mnenju namenjali premalo pozornosti družbenim razmerjem. Veliko je pisal tudi o prilagoditvenih mehanizmih posameznika. Ukvarjal se je z vprašanjem, kako se ljudje psihološko prilagajajo družbenim zahtevam in kako lahko takšno prilagajanje vpliva na njihovo samostojnost, razumevanje sveta in medosebne odnose. (Parin in Grosz, 1979)

Parin je v svojih strokovnih in publicističnih besedilih obravnaval tudi politično oblast, nasilje, nacionalizem, antisemitizem in druge oblike družbenih konfliktov. Psihoanalizo je razumel kot enega izmed pristopov, s katerimi je mogoče raziskovati tudi psihološke sestavine političnega vedenja in kolektivnih družbenih procesov. Njegovo razmišljanje je bilo povezano s tradicijo družbenokritične psihoanalize.

Literarno ustvarjanje

Začetki literarnega ustvarjanja

Paul Parin je v širšem literarnem prostoru postal prepoznaven predvsem v poznejšem življenjskem obdobju. Čeprav je že prej objavljal članke, eseje in različna besedila, se je okoli leta 1980 izraziteje usmeril v pripovedno književnost. Pri tem je uporabljal gradivo iz lastne življenjske poti, med drugim spomine na otroštvo in mladost v Sloveniji, vojno obdobje, potovanja ter srečanja z različnimi ljudmi.

Njegovo pripovedništvo pogosto prepleta avtobiografske elemente z literarnim oblikovanjem spomina. Pripovedovalec se vrača k dogodkom in osebam iz preteklosti, pri čemer osebna doživetja postavlja v širši družbeni in zgodovinski okvir. V njegovih delih se pojavljajo vprašanja družbenih sprememb, spomina, političnih konfliktov, osebnih odnosov in kulturnih razlik. Značilno je zanimanje za ljudi iz različnih družbenih okolij, ki jih je srečeval v mladosti, pri zdravniškem delu in na potovanjih.

Leta 1980 je Parin objavil pripovedno zbirko Untrügliche Zeichen von Veränderung. Jahre in Slowenien. Delo je pomembno za njegovo povezanost s slovenskim prostorom, saj temelji na spominih na otroštvo in mladost v Novem Kloštru pri Polzeli ter na družbene spremembe v nekdanji Spodnji Štajerski. Leta 1989 je knjiga izšla v slovenskem prevodu z naslovom Zanesljiva znamenja spreminjanja.

Zanesljiva znamenja spreminjanja

Parin v knjigi pripoveduje o življenju na družinskem posestvu in odnosih med pripadniki različnih družbenih skupin. Med osebami, ki jih obravnava, so družinski člani, zaposleni na posestvu, kmetje, duhovniki, sosedje in prebivalci širše okolice. Pripovedi se osredotočajo na posamezne dogodke in odnose, ki omogočajo vpogled v način življenja pred drugo svetovno vojno.

Pomembno ozadje pripovedi predstavlja razpad starega družbenega reda in spreminjanje političnih okoliščin, Parin se vrača k obdobju, med obema svetovnima vojnama, ko so se spremenile državne meje, politični odnosi in družbena razmerja. Obravnava tudi naraščanje fašizma, drugo svetovno vojno in posledice teh dogodkov za ljudi, ki jih je poznal v mladosti.

Knjiga se po svoji vsebini povezuje z avtobiografsko prozo, vendar ni zgolj kronološki življenjepis. Posamezne epizode so oblikovane kot samostojne pripovedi, v katerih imajo pomembno vlogo spomin, družbeni odnosi in zgodovinske okoliščine. Zato je delo mogoče obravnavati tudi kot literarno pričevanje o življenju na območju današnje Slovenije v prvi polovici 20. stoletja.

Delo je bilo pozneje ponovno izdano v nemščini, Leta 2019 je izšla razširjena izdaja v okviru zbranih del, ki jo je uredil Michael Reichmayr. Vsebuje tudi študijo Franza Josefa Schoberja Paul Parins frühe Jahre: Fakten und Fiktion, v kateri so obravnavani Parinova družinska zgodovina ter odnosi med dejstvi in literarno fikcijo.

Pripovedi o Afriki

Leta 1985 je izšla knjiga Zu viele Teufel im Land. Aufzeichnungen eines Afrikareisenden, v kateri je Parin literarno obdelal izkušnje afriških potovanj. Delo vsebuje pripovedi, povezane z različnimi kraji, ljudmi in dogodki, ki jih je avtor spoznal med raziskovalnimi odpravami in drugimi potovanji.

V pripovedih je obravnaval srečanja z lokalnimi prebivalci, vsakdanje življenje v afriških družbah in različne posledice evropskega kolonializma. Pomemben del besedil je namenjen tudi odnosom med popotniki in ljudmi, ki jih srečujejo. Parin se je pri tem zanimal za razlike med kulturnimi pogledi in načini razumevanja družbenega okolja.

Pripovedno gradivo je oblikoval na podlagi spominov, zlasti v letih 1983 in 1984. Uredniška predstavitev poznejše izdaje opozarja, da pri oblikovanju pripovedi ni vedno strogo sledil kronološkemu zaporedju dogodkov ali geografskim podrobnostim. Njegovo delo zato ni zgolj dokumentirani potopis, ampak zbirka literarno obdelanih spominov na potovanja in srečanja.

Knjiga je bila večkrat ponatisnjena. Leta 2019 je izšla v dopolnjeni izdaji v okviru zbranih del, ki vsebuje tudi spremno besedo Gesine Krüger.

Vojna je in mi gremo tja

Leta 1991 je izšlo delo Es ist Krieg und wir gehen dort. Bei den jugoslawischen Partisanen, v katerem je Parin opisal sodelovanje švicarske zdravstvene misije med jugoslovanskimi partizani. Knjiga temelji na njegovih izkušnjah iz let 1944 in 1945 ter na poznejšem razmišljanju o vojni in družbenem razvoju Jogoslavije.

V delu nastopajo člani švicarske zdravstvene skupine, ki so med drugo svetovno vojno odpravili pomagat jugoslovanskemu odporniškemu gibanju. Parin opisuje njihove poti, zdravstveno delo, srečanja s partizani in težave, s katerimi so se soočali pri delu v vojnih bolnišnicah. Pripoved vključuje tudi osebne odnose in izkušnje ljudi, ki so sodelovali v misiji. Pripoved presega neposredno opisovanje vojnih dogodkov, saj obravnava tudi politične in družbene razmere. Parin se v njej vrača k pričakovanjem, povezanim s protifašističnim odporom, in razmišlja o poznejšem družbenem razvoju Jugoslavije. Besedilo tako združuje spominsko pripoved z družbenopolitičnim razmišljanjem.

Prva izdaja knjige je izšla v času razpada Jugoslavije in začetka novih vojn na njenem območju. Leta 2020 je bila knjiga ponovno objavljena v razširjeni in komentirani izdaji. Zgodovinar Thomas Bürgisser je ob ponovni izdaji obravnaval tudi pomen spominov na švicarsko zdravstveno pomoč in njihovega poznejšega literarnega oblikovanja.

Karakul

Leta 1993 je Parin objavil knjigo Karakul. Erzählungen und ein Faksimile, ki je leta 1996 izšla tudi v slovenskem prevodu z naslovom Karakul: Sedem zgodb in en faksimile. Delo je sestavljeno iz pripovedi, ki se povezujejo z avtorjevimi življenjskimi izkušnjami in spomini.

V pripovedih se Parin vrača k obdobju mladosti, druge svetovne vojne in povojnega časa. Osebni spomini so povezani z vprašanji družinskih odnosov, političnega nasilja in družbenih sprememb. Del besedil se navezuje tudi na njegovo mladostno okolje v Sloveniji in na ljudi, ki jih je poznal v obdobju pred drugo svetovno vojno.

V njegovem literarnem ustvarjanju je opazno zanimanje za prepletanje zasebnih življenjskih zgodb s širšo zgodovino. Tudi v Karakulu se osebni spomini povezujejo z dogodki, ki so zaznamovali življenje posameznikov in družb v 20. stoletju.

Poznejša pripovedna dela

Med Parinovimi poznejšimi literarnimi objavami je zbirka Eine Sonnenuhr für beide Hemisphären und andere Erzählungen, ki je prvič izšla leta 1995. Pripovedi zajemajo različna obdobja njegovega življenja in različne geografske prostore.

Leta 2001 je izšla knjiga Der Traum von Ségou. Neue Erzählungen. V njej se je Parin posvečal predvsem spominom, osebnim odnosom in življenjskim izkušnjam. Del pripovednega gradiva se povezuje z izgubo žene Goldy in njegovim razmišljanjem o preteklosti. V začetku 21. stoletja je objavil še več pripovednih in esejističnih del. Med njimi so Das Katzenkonzil (2002), Die Leidenschaft des Jägers (2003) in Lesereise 1955 bis 2005 (2006). Njegovo poznejše ustvarjanje je obsegalo pripovedništvo, eseje, spominske zapise idr.

Povezave s Slovenijo

Parinova najpomembnejša življenjska povezava s Slovenijo je družinsko posestvo Novi Klošter pri Polzeli. Tam je preživel otroštvo in velik del mladosti. V poznejših pripovednih delih je večkrat obravnaval ljudi in dogodke iz obdobja svojega odraščanja. Njegovi spomini vključujejo družinsko življenje, odnose med prebivalci posestva in okolice ter politične in družbene spremembe, ki so zaznamovale Spodnjo Štajersko v prvi polovici 20. stoletja.

Slovenski prostor ima pomembno mesto v Parinovi knjigi Untrügliche Zeichen von Veränderung. Jahre in Slowenien oziroma Zanesljiva znamenja spreminjanja. Parinova povezanost z Jugoslavijo se je nadaljevala med drugo svetovno vojno, ko je sodeloval pri zdravstveni pomoči partizanskemu gibanju. Izkušnje tega obdobja je pozneje opisal v spominskem delu Es ist Krieg und wir gehen hin. V knjigi se njegovi osebni spomini prepletajo z opisovanjem vojnih okoliščin, zdravstvenega dela in političnih pričakovanj udeležencev.

O svojih spominih in strokovnem delu je govoril tudi v intervjuju, ki ga je z njim 4. novembra 1992 v Zürichu opravil Ralf Čeplak. Intervju je bil leta 1993 objavljen v reviji Etnolog, ki jo izdaja Slovenski etnografski muzej. Dokument predstavlja pomemben slovenski vir za raziskovanje Parinovega življenja in pogledov.

Parinova dela so bila dostopna tudi slovenskim bralcem. Leta 1989 je izšel slovenski prevod knjige Zanesljiva znamenja spreminjanja, leta 1996 pa prevod zbirke Karakul: Sedem zgodb in en faksimile. Obe knjigi sta pomembni za proučevanje njegovega literarnega ustvarjanja in povezav s slovenskim kulturnim prostorom.

Nagrade in priznanja

Paul Parin je za svoje znanstveno, literarno in publicistično ustvarjanje prejel številne nagrade in priznanja. Leta 1986 je prejel literarno nagrado kantona Zürich, leta 1991 pa literarno nagrado mesta Zürich. Leta 1992 je prejel nagrado Mednarodnega društva Ericha Frieda za književnost in jezik.

Leta 1995 mu je Univerza v Celovcu podelila častni doktorat. Leta 1997 je prejel nagrado Sigmunda Freuda za znanstveno prozo, ki jo podeljuje Nemška akademija za jezik in slovstvo. Leta 1999 je prejel še mednarodno nagrado Sigmunda Freuda mesta Dunaj. Leta 2001 je bil počaščen tudi na Univerzi v Mariboru, leta 2004 pa je postal častni član Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Zapuščina

Parinova zapuščina obsega znanstvene razprave, književna dela, publicistična besedila, korespondenco, fotografije, osebne dokumente in drugo gradivo. Vključuje tudi arhivsko gradivo, povezano z Goldy Parin-Matthèy in njunim skupnim raziskovalnim delom. Pomemben del zapuščine hranijo na zasebni Univerzi Sigmunda Freuda na Dunaju.

Za ohranjanje in raziskovanje njegovega dela skrbi tudi Studio in arhiv Paula Parina in Goldy Parin-Matthèy. Ta ureja bibliografske podatke, arhivske dokumente, fotografije in druge vire. Med dejavnostmi je tudi priprava novih izdaj njegovih besedil ter objavljanje dokumentov, pomembnih za raziskovanje njegovega življenja.

Od leta 2018 nastaja obsežna zbirka Parinovih zbranih del, ki sta jo zasnovala in uredniško vodila Johannes in Michael Reichmayr. Zbirka je načrtovana v devetnajstih zvezkih in vključuje strokovna, literarna ter korespondenčna besedila, opremljena z uredniškimi in raziskovalnimi komentarji.

Med pomembnimi arhivskimi projekti je tudi digitalna izdaja knjige gostov Novega Kloštra. Projekt omogoča dostop do faksimila, prepisa in podatkov o obiskovalcih nekdanjega družinskega posestva. S tem se poleg osebne zgodovine Paula Parina ohranja tudi gradivo za raziskovanje kulturne in družbene zgodovine območja Polzele ter širše Spodnje Štajerske.

Izbrana bibliografija

Znanstvena in strokovna dela

• Die Abdominaltuberkulose im Kindesalter (1944), doktorska disertacija.
• Die Kriegsneurose der Jugoslawen (1948), znanstvena razprava.
• Die Weissen denken zuviel. Psychoanalytische Untersuchungen bei den Dogon in Westafrika (1963), skupaj s Fritzem Morgenthalerjem in Goldy Parin-Matthèy.
• Fürchte deinen Nächsten wie dich selbst. Psychoanalyse und Gesellschaft am Modell der Agni in Westafrika (1971), skupaj s Fritzem Morgenthalerjem in Goldy Parin-Matthèy.
• Der Widerspruch im Subjekt. Ethnopsychoanalytische Studien (1978).

Literarna dela

• Untrügliche Zeichen von Veränderung. Jahre in Slowenien (1980).
• Zu viele Teufel im Land. Aufzeichnungen eines Afrikareisenden (1985).
• Zanesljiva znamenja spreminjanja (1989), slovenski prevod dela Untrügliche Zeichen von Veränderung.
• Noch ein Leben. Eine Erzählung. Zwei Versuche (1990).
• Es ist Krieg und wir gehen hin. Bei den jugoslawischen Partisanen (1991).
• Karakul. Erzählungen und ein Faksimile (1993).
• Eine Sonnenuhr für beide Hemisphären und andere Erzählungen (1995).
• Karakul: Sedem zgodb in en faksimile (1996), slovenski prevod.
• Der Traum von Ségou. Neue Erzählungen (2001).
• Das Katzenkonzil (2002).
• Die Leidenschaft des Jägers (2003).
• Lesereise 1955 bis 2005 (2006).

Viri

• Graf-Nold, Angela (2021). »Parin, Paul«. Historisches Lexikon der Schweiz. Švicarski zgodovinski leksikon. https://hls-dhs-dss.ch/de/articles/044698/2021-02-23/
• Reichmayr, Michael (2016). »Paul Parin – Mediziner, Psychoanalytiker und Mitbegründer der Ethnopsychoanalyse«. Avstrijska akademija znanosti, Biographie des Monats, september 2016. https://www.oeaw.ac.at/de/acdh/oebl/biographien-des-monats/2016/september
• Pilih, Tanja (2019). »Paul Parin«. Obrazi slovenskih pokrajin. Medobčinska splošna knjižnica Žalec. https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/paul-parin/
• Studio in arhiv Paula Parina in Goldy Parin-Matthèy. »Knjiga gostov gradu Novi Klošter (1904–1941)«. Digitalna izdaja zgodovinskega gradiva. https://gaestebuch-novikloster.paul-parin.info/sl/
• Studio in arhiv Paula Parina in Goldy Parin-Matthèy. »Paul Parin Gesamtbibliographie 1944–2024«. Celotna bibliografija. https://paul-parin.info/archiv/texte/
• Studio in arhiv Paula Parina in Goldy Parin-Matthèy (2019). Untrügliche Zeichen von Veränderung. Jahre in Slowenien. Predstavitev 3. zvezka zbranih del, urednik Michael Reichmayr. https://paul-parin.info/werkausgabe/band-3/
• Studio in arhiv Paula Parina in Goldy Parin-Matthèy. Die Weissen denken zuviel. Predstavitev 17. zvezka zbranih del. https://paul-parin.info/werkausgabe/band-17/
• Studio in arhiv Paula Parina in Goldy Parin-Matthèy. Fürchte deinen Nächsten wie dich selbst. Predstavitev 18. zvezka zbranih del. https://paul-parin.info/werkausgabe/band-18/
• Čeplak, Ralf (1993). »Intervju z dr. Paulom Parinom v Zuerichu, 4. 11. 1992«. Etnolog, letnik 3, št. 1, str. 219–225. https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-YC17LPUJ
• Bürgisser, Thomas (2020). »Durch die Windungen seines Gedächtnisses«. WOZ Die Wochenzeitung, 13. avgust 2020. https://www.woz.ch/2033/paul-parin/durch-die-windungen-seines-gedaechtnisses
• Mandelbaum Verlag (2019). Zu viele Teufel im Land. Aufzeichnungen eines Afrikareisenden. Predstavitev četrtega zvezka zbranih del. https://www.mandelbaum.at/buch.php?id=928&menu=buecher
• Mandelbaum Verlag (2020). Es ist Krieg und wir gehen hin. Bei den jugoslawischen Partisanen. Predstavitev šestega zvezka zbranih del. https://www.mandelbaum.at/buch.php?id=970&menu=buecher
• Mandelbaum Verlag. Werkausgabe Paul Parin. Pregled zbirke zbranih del. https://www.mandelbaum.at/buecher/paul-parin/werkausgabe-paul-parin/
• Kaufhold, Roland (2016). »Wenn mir die Ereignisse auf den Leib rücken, kann ich keine Geschichten mehr erzählen«. haGalil. https://www.hagalil.com/2016/09/parin-5/
• Munzinger Archiv. »Paul Parin«. Biografski leksikon Munzinger Biographie. https://www.munzinger.de/register/portrait/biographien/paul%2Bparin/00/23838
• Parin, Paul; Morgenthaler, Fritz; Parin-Matthèy, Goldy (1963). Die Weissen denken zuviel. Psychoanalytische Untersuchungen bei den Dogon in Westafrika. Zürich.
• Parin, Paul; Morgenthaler, Fritz; Parin-Matthèy, Goldy (1971). Fürchte deinen Nächsten wie dich selbst. Psychoanalyse und Gesellschaft am Modell der Agni in Westafrika. Frankfurt na Majni. https://www.mandelbaum.at/extracts/parin-fuerchte-deinen-naechsten-leseprobe.pdf
• Parin, Paul (1978). Der Widerspruch im Subjekt. Ethnopsychoanalytische Studien. Frankfurt na Majni. https://search.gesis.org/publication/bszbw-wao-007003773
• Parin, Paul; Grosz, Pedro (1979). »Anpassungsmechanismen – ergänzende Gedanken und klinische Beiträge«. Acta paedopsychiatrica, letnik 45, str. 193–208.