Pojdi na vsebino

Slavenka Drakulić

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Slavenka Drakulić
Slavenka Drakulić leta 2016
RojstvoSlavenka Sušanj[1]
(1949-07-04)4. julij 1949
Reka, Jugoslavija
Smrt20. junij 2026 (2026-06-20) (76 let)
Sovinjak
Poklic
Državljanstvo SFRJ
 Hrvaška[2]
Alma materUniverza v Zagrebu
Tematika
Pomembnejše nagradenagrada za evropsko razumevanje leipziškega knjižnega sejma
2005 Oni ne bi ni mrava zgazili

Slavenka Drakulić, hrvaška novinarka, pisateljica in esejistka; *4. julij 1949, Reka, Hrvaška, † 20. junij 2026, Sovinjak, Hrvaška.[3][4]

Njena publicistična dela, v katerih je pisala o feminizmu, komunizmu in postkomunizmu, so prevedena v številne jezike.[5] Je tudi avtorica več romanov.[6] Velja za najbolj znano sodobno hrvaško pisateljico na svetu.[7]

Zgodnje življenje in izobraževanje

[uredi | uredi kodo]

Slavenka Drakulić se je rodila na Reki.[7] Na Filozofski fakulteti v Zagrebu je leta 1976 diplomirala iz primerjalne književnosti in sociologije.[6][7][8]

Novinarska in književna kariera

[uredi | uredi kodo]

Novinarsko delo je začela po zaključku študija na Filozofski fakulteti v Zagrebu.[7] Med letoma 1982 in 1992 je bila sodelavka pri dvotedenskem časopisu Start in tedniku Danas (oba v Zagrebu), kjer je pisala predvsem o feminističnih vprašanjih. Njene članke so objavljali svetovni časopisi, kot so The New Republic, The New York Times Magazine, The New York Review of Books, Süddeutsche Zeitung, Internazionale, The Nation, La Stampa, Dagens Nyheter, Frankfurter Allgemeine Zeitung, Eurozine, Politiken in The Guardian.[8] Zaradi nasprotovanja avtoritarnemu režimu na Hrvaškem so jo mediji v devetdesetih letih grobo napadali in diskreditirali, jo opisovali kot sovražnico oblasti; zato ni več mogla pisati za domače časopise, razen za neodvisni tednik Feral Tribune.[6][9]

Publicistično kariero je začela s knjigo esejev Smrtni grehi feminizma, ki je izšla leta 1984.[9] Leta 1987 je izšel njen leposlovni prvenec Hologrami strahu (1987), ki ga je napisala med čakanjem na transplantacijo ledvice ter s tem v takrat jugoslovansko književnost uvedla ženski avtobiografski diskurz.[6] Izdala je še več odmevnih knjig, med njimi Kako smo preživeli, Café Europa, The Balkan Express, Bajke o komunizmu in Spet v kavarni Europa.[9]

Zasebno življenje

[uredi | uredi kodo]

Poročena je bila s švedskim novinarjem Richardom Swartzom. Njena hči je pisateljica Rujana Jeger.[10]

Dela

[uredi | uredi kodo]
  • Smrtni grijesi feminizma (eseji), Znanje, Zagreb, 1984.
  • Hologrami straha (roman), Grafički zavod Hrvatske, Zagreb, 1987, ISBN 86-399-0077-9
  • Mramorna koža (roman), Grafički zavod Hrvatske, Zagreb, 1989.
  • How we survived communism and even laughed (eseji), Hutchinson, London 1992.
  • The Balkan Express (eseji), W.W. Norton, New York 1993.
  • Božanska glad (roman), Durieux, Zagreb 1995.
  • Cafe Europa (eseji), Abacus, London 1996.
  • Kako smo preživjeli (eseji), Feral Tribune, Split 1997.
  • Kao da me nema (roman), Feral Tribune, Split 1999.
    • slovenski prevod: Kot da me ni, Aleph, 2002.
  • Oni ne bi ni mrava zgazili (eseji), Kultura & Rasvjeta, Split, 2003., ISBN 953-7075-17-6
  • Sabrani romani, Profil, Zagreb, 2003.
  • Sabrani eseji, Profil, Zagreb, 2005.
  • Tijelo njenog tijela, Jutarnji list, Zagreb, 2006.
  • Frida ili o boli (roman), Profil, Zagreb 2007.
  • Two underdogs and a cat (eseji), Seagull Books. London, NY, Calcutta 2009.
  • Basne o komunizmu (eseji), Profil, Zagreb, 2009.
  • Optužena (roman), V.B.Z., Zagreb, 2012.
  • Dora i Minotaur: Moj život s Picassom (roman), Fraktura, Zaprešić, 2015.
    • slovenski prevod: Dora in Minotaver, Beletrina, 2021.
  • Mileva Einstein, teorija tuge (roman), Fraktura, Zaprešić, 2016.
    • slovenski prevod: Mileva Einstein, teorija žalosti. Beletrina, 2021.
  • Nevidljiva žena i druge priče (zbirka zgodb), Fraktura, Zagreb, 2018.
    • slovenski prevod: Nevidna ženska in druge zgodbe, Beletrina, 2023.[11]
  • Rat je svugdje isti (zbirka zgodb), Fraktura, Zagreb,2022.
  • O čemu ne govorimo (zbirka zgodb), Fraktura, Zagreb, 2024.
    • slovenski prevod: O čem ne govorimo, Beletrina, 2026.
  • Zašto nisam naučila kuhati (spomini), Fraktura, Zagreb, 2026.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Imperijal.Net Svi su je znali kao Slavenku Drakulić iako se nije tako prezivala, rođena je kao Sušanj umrla kao Swartz, vlasnički list istarske vile, tik do rezidencije Vesne Pusić, otkrio tajnu
  2. ↑ Katalog Nemške nacionalne knjižnice
  3. ↑ D.M. (20. junij 2026). »Preminula Slavenka Drakulić«. Hrvatska radiotelevizija.
  4. ↑ »Drakulić, Slavenka«. Hrvatska enciklopedija (v hrvaščini). Leksikografski zavod Miroslav Krleža. Pridobljeno 23. junija 2026.
  5. ↑ “Slavenka Drakulic” Arhivirano 2018-10-12 na Wayback Machine., Women in European History, Nora Augustine
  6. 1 2 3 4 »Slovo pisateljice Slavenke Drakulić, ki je med prvimi v Jugoslaviji feminizem uvedla v javni diskurz«. www.rtvslo.si. 21. junij 2026. Pridobljeno 22. junija 2026.
  7. 1 2 3 4 »Umrla je Slavenka Drakulić, ena od največjih hrvaških pisateljic«. www.delo.si. 21. junij 2026. Pridobljeno 22. junija 2026.
  8. 1 2 Drakulic author page, The Guardian
  9. 1 2 3 »Intervju / Slavenka Drakulić«. www.mladina.si. 1. julij 2014. Pridobljeno 23. junija 2026.
  10. ↑ Knezović Belan, Pavica (20. junij 2026). »Umrla je Slavenka Drakulić, najpoznatija hrvatska književnica u svijetu. Punih 50 godina borila se s teškom bolešću«. Slobodna Dalmacija.
  11. ↑ »Nevidna ženska in druge zgodbe«. www.primus.si. Pridobljeno 23. junija 2026.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Slavenka_Drakulić&oldid=6703884«